Je varno prestopiti mejo? In če je, kdaj? In kolikokrat? Kolikokrat se v življenju človek znajde pred mejo, pred ločnico med udobnim preteklim in negotovim prihajajočim? Mora takrat res zbrati pogum in brez pomislekov kreniti na novo, povsem neznano potovanje? Ali pa je nemara pametneje okleniti se varne preteklosti in se pretvarjati, da se sploh nikoli ni zgodilo nič takšnega, kar bi te izrinilo iz njenega toplega objema?

Jan se sprva odloči za slednjo, udobnejšo možnost. Zakoplje se v svojo preteklost, ki je globoko in neločljivo povezana z babičino. In šele tedaj, ko se tako krčevito trudi ohraniti njun topli svet, začne mukoma spoznavati, zakaj vedno manj prisebni babici ni prav nič do tega, da bi svojo preteklost skušala ohraniti tudi sama. Zakaj se je pravzaprav na vse kriplje otepa in jo poskuša karseda temeljito odstraniti iz misli?

Končno Jan spozna, da sedanjosti človek nikakor ne more ubežati. Prav tako ne prihodnosti. Spozna, da je babica s svojimi navidezno nerazumnimi dejanji poskušala storiti ravno to in da ji je to tudi uspelo. Šele sedaj je sposoben tudi sam prestopiti mejo in kreniti na povsem novo, s preteklostjo neobremenjeno in le njemu lastno pot v prihodnost.