Kdor piše dnevnik, je lahko srečen, kajti dnevnik ni le prijatelj: poveš mu stvari, ki jih prijatelju ne bi. Morda jih ne bi povedal niti samemu sebi. Dnevnik je tvoj ”prijatelj sam po sebi”, je ”boljši del tebe samega”. Prav zato mu je lepo dati ime in se mu opravičiti, če ga zanemariš – tako je storila Laura. In med zgodbami, ki bi mu jih rad povedal, le lepo izbrati najbolj dragoceno: tisto, ki te najbolj prevzame, tisto, ob kateri človek zadrhti, ker je tako veličastna in pomembna. Takšna je zgodba o Amu in njegovem molčečem dedu.