»Sladek močnó sem in barve zlata, a pazi se pazi, ko me nevarnost obda.« Z uganko na papirnatem svitku, s knjigo Afriške savane v rokah in z upanjem, da lev, ki ga bosta morebiti srečala, vsaj ne bo lačen, sta se tokrat Janezek in Anica s čarobno hišico odvrtela v osrčje Afrike. Anica se je tudi tokrat brezskrbno pogovarjala z živalmi ter gnujem in gazelam pomagala pri prečkanju deroče vode.

Janezek pa je poleg zavijanja z očmi ob pogledu na Aničino početje mrzlično prebiral knjigo, razmišljal o uganki ter si v strahu pred lačnimi levi komaj uspel ogledati nenavadne vzorce na zebri. Le kako si mladič zapomni vzorec svoje mame? Njemu se kar megli pred očmi. Vendar se je zameglilo tudi Anici, ko jima je pot prekrižala smejoča se hijena. Saj bi se Anica pogovorila z njo, kaj je tako smešnega, če je ne bi bratec pocukal za rokav: pod krošnjo z njuno hišico, se je leno hladila levja družina.