Emil se ponoči zbuja, ker ima grozne sanje. Zjutraj bi najraje ostal v postelji, boji se odhoda v šolo. Upa, da ga bo mama spremila, a ker ima opravke, bo moral sam v šolo.

Emil nima izbire. Ko stopi na ulico, se ozira vsenaokrog. Ulica je videti mirna, časa ima dovolj, a kljub temu hiti. Tedaj ju zagleda, pravkar sta stopila iz hiše. Fant in punca, večja od njega, sta ga takoj opazila in se v istem hipu začela norčevati iz njega, da je »žoga debela« in mu groziti, da ga bosta »brcala do šole«. Dohitela sta ga in ga začela odrivati. Emila je bilo strah, stekel je naprej proti šoli, kjer ga je že čakal prijatelj. Med poukom se ni mogel zbrati, premišljeval je, kaj naj naredi. Emilu bi bilo lažje, če bi bližnjim zaupal, kaj se dogaja, a ga je bilo preveč sram in bal se je, da ga bodo imeli za mevžo.

Emil je imel srečo, da sta njegov prijatelj in učiteljica opazila, da nekaj ni v redu in da ga nova učenca nadlegujeta. Skupaj so se pogovorili o težavi in tudi Emil se je odprl ter sprejel njun predlog, kako naj poskuša rešiti problem.