Eve je dokaj povprečna ženska, tako na videz in tudi sicer. Morda je nekoliko drugačna le zato, ker ima kar štiri otroke, a še ni odtrgala popkovnice mladosti, ki jo napaja z željo po ljubezni. Ne po takšni ljubezni, kot bi jo sicer radi pripisali ženski njenih let in njenih izkušenj ampak po tisti ljubezni, ki jo pesniki pišejo z veliko začetnico.

Ob tem pa Eve ni prav nič patetična in sentimentalna. Je klasična mati, ki vzgaja in je hkrati sodobna ženska, ki si pobarva lase v rožnato in se poda v lov za ljubeznijo z enako energijo kot to počne njen najstarejši otrok. Ob tem pa se vseskozi sprašuje ali ni prehitro zaprla vrata za očetom teh čudovitih otrok, za tistim, ki ji je znal tako spretno zlesti pod kožo, da še leta po ločitvi začuti mravljince na vratu, ko se otroci vrnejo z vikend obiska pri njegovi novi družini in ko v njihovih majicah začuti tisti znani vonj po njegovi koži.

Med njima je brez truda vse postalo tako dobro. Spomni se, kako sta se zvečer v postelji objela s poljubi. Oba sta si jih tako želela in dobro izbirala, da sta zdrsnila skupaj brez truda in brez besed. Seks je bil preprost ritem, skupaj sta menjala položaje; vedno je bilo mogoče, da bo obema prišlo naenkrat ali le nekaj taktov narazen.

In vendar je po tistem divjem prepiru z vpitjem, ko je Josepha dokončno vrgla iz hiše, poklicala prijateljico Jen in ji povedala: Naredila sem največjo napako v življenju. šla sem živet s totalno ritjo. Jen je s seboj prinesla veliko steklenico poceni poljskega gina in tetrapak jabolčnega soka. čudno mešanico soka in gina sta pili iz visokih kozarcev, nato sta se skupaj zvili na zofi in si podelili zadnji joint. »Tako krasen fant. Tako čudovit očka« je bilo zadnje kar je povedala tisti večer.

Carmen Reid je napisala roman, ki ga bodo dobro razumele sodobne ženske pozne mladosti, tiste ki se odločajo med fitnesom in Tai chi-jem in prebirajo knjige z modrostmi uravnoteženega bivanja. A1ivljenje je vedno norišnica in tudi to